Garjavci
Garjavci spadajo v skupino pršic in so kožni zajedavci. V mali praksi poznamo več vrst garjavcev, ki lahko povzročajo manjše ali večje probleme našim ljubljenčkom, pa tudi nam.
Pri kužkih najpogosteje najdemo garjavca po imenu Demodex canis, ki povzroča bolezen imenovano demodikoza psov. Ta povzročitelj je v manjšem številu normalni prebivalec kože (živi v dlačnih mešičkih) pri večini zdravih kužkov. Torej bolezen ni nalezljiva. Pod določenimi pogoji (imunosupresija zaradi stresa odraščanja, rakasta obolenja, zmanjšano delovanje ščitnice, povečano delovanje nadledvične žleze, terapija s kortizoni, citostatiki,…), pa se lahko ti zajedavci prekomerno razmnožijo. Ločimo dve obliki bolezni in sicer lokalizirano in generalizirano. Pri lokalizirani se pojavi ponavadi na obrazu in sprednjih tačkah eno ali več omejenih, rdečkastih, luskastih in običajno nesrbečih mest brez dlake. Običajno je ozdravitev spontana. Pri generalizirani obliki pa so spremembe bolj razširjene in zajedavcu se lahko pridruži še bakterijsko vnetje kože. Generalizirana demodikoza je zelo resno obolenje in zato je tudi zdravljenje dolgotrajno in težavno. Mlajši kužki do enega leta imajo večje možnosti za popolno ozdravitev kot odrasli, pri katerih je potrebno zdraviti še primarni vzrok.
Tudi mačke lahko obolijo za demodikozo. Vendar je to obolenje pri njih zelo redko. Pojavijo se brezdlačna mesta na vekah, ob očeh, na glavi in vratu z rdečino, luskami in krastami. Prognoza za zdravitev je ponavadi dobra, če ni kakšnih drugih imunosupresivnih dejavnikov (FeLV, FIV, sladkorna bolezen,…).
Poznamo tudi ušesno garjavost mačk in psov in tudi belih dihurjev. Povzročitelj je Otodectes cynotis, in se prenaša kontaktno med živalmi. Najpogosteje živi na površini kože sluhovodov, lahko pa tudi na koži vratu, križa in repa. Zajedavci se hranijo s kožnim epitelom in kožnimi izločki. Zaradi vnetja se ušesni kanal napolni z ušesnim maslom, krvjo in izločki zajedavca, prisoten je lahko tudi močan srbež sluhovodov. Ušesna garjavost je pri mačkah vzrok za vnetje ušes kar v 50%.
Sarcoptes scabiei var. Canis je garjavec, ki primarno zajeda na koži kužkov, lahko pa povzroči obolenje tudi pri človeku, lisicah in mačkah. Ta garjavost se prenaša kontaktno in je nesezonsko močno srbeče kožno obolenje psov. Posebnost pri teh garjavcih je, da oplojene samice vrtajo rove v kožo gostitelja. Najraje se naselijo na manj odlakanih delih kože in sicer na trebuhu, prsih, okončinah in ušesih, kjer nastanejo deble rumene kraste.
Garjavec Notoedres cati je povzročitelj garjavosti pri mačkah. Prenaša se kontaktno in z njim se lahko okužijo tudi kužki, lisice in zajci. Pri mucah spremembe običajno zajemajo robove ušes, glavo, obraz, očesne veke in vrat, lahko pa se razširijo tudi na sprednje okončine. Koža je močno zadebelela, pokrita z rumeno sivimi krastami in močno srbi.
Manj pogosto najdeni pršici na naši koži in naših ljubljenčkov sta Cheyletiella dermatitis in Trombicula automnalis. Prva pri kužkih in mucih povzroča zmerni srbež in suh prhljaj po hrbtu. Samice jajčeca trdno prilepijo na dlako gostitelja. Druga pršica se nahaja predvsem na mestih, ki so v stiku s tlemi (stopala, trebuh, glava), saj samo del svojega razvojnega kroga preživijo na gostitelju. Na teh delih se pojavi močan srbež z izpuščaji.
Koža je zelo zapleten organski sistem in veliko je še drugih vzrokov pri katerih so kožne spremembe podobne, kot pri garjavcih. Zato je za pravilno diagnozo in zdravljenje poleg temeljitega pregleda, potrebno odvzeti in mikroskopsko pregledati številne kožne ostružke, brise kože, brise sluhovodov in dlako. Potek samega zdravljenja pa je odvisen od vrste garjavca.
Klavdija Ašenberger, dr.vet.med.
