Živali, bolezni in otroci
Pomladi se vsako leto v veterinah zglasi veliko ljudi, ki so prvič postali lastniki mačjega, pasjega ali kakšnega drugega kosmatega mladička. Ob cepljenjih in drugih priložnostih so polni vprašanj, na katera se veterinarji trudimo razumljivo odgovoriti.
Največ vprašanj je s strani nosečnic in mladih staršev v povezavi z živalco in otrokom. Skrbi jim povzročajo muce z “mačjimi boleznimi” kot sta mikrosporija in toksoplazmoza. Sta nevarni za otroka? Moramo za to muco dati proč? Kaj lahko naredimo, da se ne okužimo? Na ta vprašanja bi pravzaprav morali pomisliti in poiskati odgovor že, ko so se odločevali za mucko. Ampak brez skrbi! Če se je za zdravje muce in njeno ter vašo higieno skrbelo, je malo verjetno, da je muca okužena oziroma, da smo se od nje česa nalezli. S toksoplazmo se lahko veliko pogosteje okužimo s slabo oprano solato in nezadostno toplotno obdelanim mesom, kot pa z božanjem muce (zdrave muce se umijejo, preden postane povzročitelj toksoplazme v blatu sposoben okužbe). Moram pa opozoriti nove lastnike zunanjih muc, ki pa so žal lahko prenašalke nekaterih bolezni predvsem, če imajo slabši imunski sistem. Kako preprečiti prenos bolezni s teh živali? Najprej svetujemo pregled pri veterinarju, ki bo živalco primerno oskrbel s pripravki za notranje in zunanje parazite ter preveril njeno zdravstveno stanje. Takšno muco pred pregledom ne jemljite v naročje in ne stiskajte k obrazu ter si po božanju in čiščenju stranišča vedno umijte roke.
Psi kot muce lahko prenesejo določena obolenja in parazite na ljudi, a če redno skrbimo za zdravje našega štirinožnega družinskega člana, mu redno odpravljamo parazite in skrbimo za našo osnovno higieno, je to zelo malo verjetno.
Pri današnjem tempu življenja je stres pogost dejavnik pri veliko obolenjih, ki kosijo med vse mlajšo populacijo ljudi v razvitem svetu. Dokazano je, da so ljudje, ki bivajo z živalmi, manj podvrženi stresu, saj jih pomirjajo sprehodi, igra in božanje živali. Nenazadnje nas na trenutke razume samo še naš kosmatinček. V tujini in zadnje čase tudi pri nas se vse bolj uveljavljajo terapije s pomočjo živali. Za terapije uporabljajo vse od konj, delfinov, muc, psov idr. Torej nam naš domači “Capi” pomaga bolj, kot se bomo kdaj koli zavedali. Prav je, da jim to vrnemo z ljubeznijo, ne pa da jih zapustimo, ko pričakujemo otroka oziroma, ko naš “Capi” zboli.
Ko pišem takšen članek, se vedno zamislim nad temo. Ali tudi mehanike sprašujejo zakrbljeni (bodoči) starši: “Ali je naš jekleni konjiček dovolj varen za našega malčka?” Statistično gledano je namreč “jekleni konjiček” za otroke in starše veliko bolj nevaren, kot pravi (ali muca, kuža, kunček,…). Kaj naj torej zapišem za konec?
Vaša živalca je lahko vašemu otroku najboljši prijatelj, čuvaj in zaupnik. Veliko zgodbic poznam, ko je malček shodil ob družinskem kužku, kateri mu je potrpežljivo nudil oporo in se ni menil za cukanje. In ko opazujem mojo nečakinjo Julijo, ki se igra z našim muckom Perom, on pa ji dopušča stvari, pri katerih bi z nami že zdavnaj izgubil potrpljenje, vem, da otrok za normalno socializacijo in odnos do okolja potrebuje živalico še veliko bolj, kot jo mi odrasli. Ne odrecite mu je zaradi nevednosti in neotemeljenega strahu.
Rok Krajnik, dr.vet.med.
